BENEŠKI VIKTOR

Moji spomini sežejo daleč. Bilo je ime, ki je spremljalo moje otroštvo.

Sprehod po muzejski interpretaciji jarka iz prve svetovne vojne v Museo della Bataglia — Muzejska interpretacija jarka iz prve svetovne vojne

Pojavljalo se je občasno, vendar mi ni bilo tuje, še zdaleč pa ne ljubo in domače. Vittorio Veneto je bilo ime povezano z vojno, lažmi, porazi in krivicami. Od kar vem za VV, vem, da je s tem imenom in krajem povezanih kup grdih stvari.

Potem sem se zelo zbližala z zgodovino. Ime je bilo še vedno povezano z vojno, lažmi, porazi in krivicami. Še vedno me je jezilo, pa vendar vzbujalo tudi radovednost.

Ime Viktor mi sicer nikoli ni posebej ugajalo, Vittorio pa mi je naravnost odbijajoče. Edini pameten razlog za obisk Beneškega Viktorja se je zdelo stikanje po spominih na l. 1918.

Vitorio Veneto je nekakšen italijanski Titograd. Sicer je bilo v tem primeru za za novo poimenovanje precej več osnovnih praktičnih razlogov, kot v nekdanji državi. Pri Podgorici je bil za preimenovanje en sam razlog – politično prilizovanje. V primeru Veneta je politično prilizovanje nastopilo šele pri izbiri imena. Vittorio Veneto je še danes Beneški Viktor, Podgorica pa vemo kako.

Kakorkoli že, dolgo sem verjela, da v komajda 150 let obstoječem Vittoriu lahko v najboljšem primeru najdem zgolj konec 1. svetovne vojne in trkanje na prsi poimenovane po nekdanjem italijanskem kralju.

Kakšna neverjetna zmota. To sem spoznala pri svojem prvem – študijskem obisku pred kakimi petindvajsetimi leti, ko sem odkrila cukrček, pravzaprav dva, z nadvse zanimivo preteklostjo. Od tedaj ne razmišljam več toliko o Beneškem Viktorju, ampak o Cenedi in Serravalle – dveh očarljivih srednjeveških mestih, ki sta po spletu okoliščin devalvirali v Vittorio v Venetu oz. Viktorja na Beneškem.

Ceneda je pravzaprav precej starejša od srednjega veka, čeprav v današnjih dneh privablja manj obiska kot mlajši Serravalle. Obiskovalce običajno pritegne eden boljših muzejev s tematiko 1. svetovne vojne v Italiji. Potem pa odkrijejo tudi vznemirljiv grad svetega Martina in freske Pomponia Amaltea za pompoznim, a precej pustim pročeljem cenedske stolnice.

Če imajo nekoga, ki jim zna predstaviti burno preteklost mesta in škofije, ali so sami raziskovalne sorte, pa hočejo nujno spoznati tudi zaslužkarske konkurente Cenede par kilometrov severneje.

Serravalle – »Zožana dolina« , kot bi lahko prevedli ime, je bila predvsem obrtno in trgovsko središče. Do današnjih dni je ohranila srednjeveško podobo z obzidjem obdanega prepleta ulic in kanalov .

Mesto, ki na vsakem koraku ponuja nov pogled in drugo zanimivo zgodbo: o mladem Tizianu, o izvrstnih tkalcih in svili, o dobrodelnih bratovščinah, zvitih trgovcih, četah, ki so v različnih časih topotale po skrbno tlakovanih ulicah, o papirnatih karnevalskih konfetih…

Vedno rada sama ali v družbi gostov posedam na trgu Flaminio pred mestno hišo. Ljubi so mi koraki po ulicah in pogledi v čudesa, ki se skrivajo za temi ali onimi vrati..